Uvozni trgovinski račun: obvezni podatki za carino

Trgovinski račun je dokument, ki ga izda prodajalec, torej kitajska tovarna ali trgovec, na ime kupca, potem ko je prodaja sklenjena in blago odpremljeno. V nasprotju s proforma računom potrjuje dejansko transakcijo: navaja dokončne količine in cene, ne ocene.

Ob prihodu v Evropsko unijo ta dokument deklarant, torej uvoznik sam ali njegov špediter, priloži carinski deklaraciji, vloženi na enotni upravni listini (EUL). Carinski organi ga uporabljajo za preverjanje vrste blaga, deklariranega porekla in predvsem vrednosti, na podlagi katere se izračunajo dajatve in uvozni DDV.

Poleg splošnih podatkov, ki jih za vsak račun zahteva zakonodaja o DDV (popolna identiteta prodajalca in kupca, številka in datum računa, opis posla), mora račun, namenjen carinjenju v Evropski uniji, vsebovati dodatne elemente, značilne za mednarodno trgovino. Nejasen opis izdelka, na primer splošno poimenovanje, prepisano iz kataloga dobavitelja, je eden najpogostejših vzrokov za zastoj na carini.

Račun mora ostati skladen z drugimi dokumenti pošiljke, predvsem s packing listo in nakladnico ali letalskim tovornim listom: že razlika v količini ali vrednosti med temi dokumenti zadostuje za sprožitev pregleda.

Carinska vrednost je eden od treh stebrov obdavčitve pri uvozu, poleg tarifne uvrstitve in porekla. Referenčna metoda, imenovana transakcijska vrednost, izhaja iz cene, ki je bila dejansko plačana ali jo je treba plačati za blago, prodano za izvoz v Evropsko unijo, kot je navedena na trgovinskem računu. To načelo določa člen 70 Carinskega zakonika Unije (uredba EU 952/2013).

Ta cena ne zadošča vedno za določitev končne carinske vrednosti. Člen 71 zahteva, da se ji prištejejo določeni elementi, če niso že vključeni v fakturirano ceno: prodajne provizije, embalaža, prevoz in zavarovanje do kraja vstopa v Unijo, nakladanje in manipulacija, licenčnine, povezane z blagom. Člen 72 pa nasprotno omogoča odštetje nekaterih stroškov, nastalih po uvozu, kot sta notranji prevoz ali montaža, opravljena po prihodu blaga.

Izbrani Incoterm neposredno določa, kaj je treba prišteti. Pri EXW kupec nosi prevoz že od tovarne: fakturirani ceni se za določitev carinske vrednosti prišteje celoten tovor in zavarovanje do meje Unije. Pri FOB se prišteje le glavni pomorski ali letalski prevoz in z njim povezano zavarovanje. Pri DDP fakturirana cena že vključuje prevoz do namembnega kraja: večina prilagoditev odpade, vendar mora uvoznik preveriti, ali je prodajalec res ločeno prikazal del prevoza po vstopu v Unijo, ki se lahko odšteje.

Proforma račun je pripravljalni dokument, poslan pred prodajo, ki je videti kot račun, vendar kupca pravno ne zavezuje k plačilu: služi za formalizacijo ponudbe, pridobitev notranje odobritve ali bančne garancije, ali pripravo zahtevka za uvozno dovoljenje. Spreminja se lahko vse do trenutka dokončnega naročila.

Trgovinski račun pa je izdan, ko je blago odpremljeno: potrjuje, kaj je bilo dejansko prodano, in služi kot knjigovodski in carinski dokument. Uporaba proforme kot edinega dokazila ob carinjenju lahko privede do zavrnitve ali zamude, saj proforma nima dokazne vrednosti dokončnega računa.

Tretji primer velja za pošiljke brez trgovinske transakcije, brezplačne vzorce, vračila v popravilo, izposojeno opremo: ustrezen dokument ni ne trgovinski račun ne proforma, temveč dokument, ki navaja odsotnost plačila in vrednost, določeno izključno za carinske namene. Zamenjava s proformo je pogost vzrok za zastoj.

Trgovinski račun in packing lista, oziroma specifikacija pošiljke, izpolnjujeta dve različni potrebi in se nikoli ne moreta nadomestiti. Račun navaja vrednosti: ceno na enoto, skupno vrednost, valuto, plačilne pogoje. Packing lista navaja fizično vsebino pošiljke: število kolet, neto in bruto težo, dimenzije, razporeditev postavk po kartonih.

Oba dokumenta morata ostati popolnoma skladna, z enakimi postavkami in enakimi skupnimi količinami. Razlika med fakturirano količino in količino, navedeno v koletih, je eden najpogostejših vzrokov za fizični pregled blaga.

Nekatere napake se pri uvozu iz Kitajske pojavljajo redno, pogosto zato, ker račun pripravi tovarna brez poznavanja evropske carinske prakse. Popravek pred odpremo stane le nekaj izmenjanih e-poštnih sporočil, popravek po prihodu kontejnerja pa stane dneve zastoja in stroške skladiščenja.

Podfakturiranje pomeni prijavo nižje vrednosti od dejansko plačane cene, da bi se znižale carinske dajatve in uvozni DDV. To je goljufija v smislu Carinskega zakonika Unije: prijavljena vrednost mora vedno ustrezati dejansko plačani ceni, vključno z elementi, ki jih je treba prišteti, ne glede na to, kateri račun je predložen ob carinjenju.

Nenatančen opis vsebine ali proforma, napačno predstavljena kot dokument dokončne vrednosti, lahko v praksi privede do takšnega podcenjevanja, namernega ali ne. Take prakse uvoznika, tudi če ravna v dobri veri, izpostavljajo doplačilu utajenih dajatev, globam in v najhujših primerih zasegu blaga.

Sorva je posredniška in trgovska hiša med Evropo in Kitajsko, s kitajsko govorečo ekipo v Guangzhouju in ekipo v Parizu. Ko blago kupimo v vašem imenu in vam ga prodamo dostavljeno, pripravimo fakturiranje, skladno z izbranim Incotermom in dokumentacijo, ki jo pričakuje evropska carina: natančen opis, tarifna oznaka, poreklo, vrednost, usklajena s packing listo.

V večini primerov ne plačate honorarja: odprete dosje, mi za vas pogajamo o blagu in vzamemo provizijo od njegove vrednosti franko tovarna. Za naročilo, ki zajema vse od proizvodnje do dostave, naša formula Proizvedi in dostavi organizira prevoz in carinjenje v vašem imenu, z jasnim pregledom stroškov na cilju pred odplutjem ladje.